|
V Rusiji se spominjajo 20. obletnice neuspelega puča, s katerim je
trdo jedro Komunistične partije poskušalo ustaviti reforme zadnjega
sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova, ki so znane kot glasnost in
perestrojka. Sovjetsko zvezo so poskušali ohraniti takšno, kot je bila,
a je tudi zaradi njihove zarote že čez pet mesecev razpadla. Namesto
zastave s srpom in kladivom je na Kremlju zaplapolala ruska trobojnica:
»Mislil sem, da imam halucinacije. Verjel sem, da bo Sovjetska zveza
trajala večno,« se spominja Eduard Ratnikov, izdajatelj zbornika z
naslovom Huligani osemdesetih, ki vsebuje kar 36 intervjujev in 800
osebnih fotografij protagonistov sovjetskih subkulturnih gibanj, ki so
spremembe zahtevali že pred prihodom Gorbačova. »To je ogromen
družinski album z ulic prestolnice. Ulica je pomenila vse. Bila je
glavni teater. Ker ni bilo interneta in telefonov, je mesto živelo od
govoric. Pomembne informacije so se širile prek najbolj modnih ljudi,«
se časov sovjetske dekadence spominja avtor zbornika Miša Buster. Pri
rosnih petnajstih letih je tudi sam postal huligan.
Ne džins, ampak usnje
na Rdečem trgu
Sovjetska zveza bo razpadla, ko se bodo na Rdečem trgu pojavili mladi
ljudje v džinsu, je na vrhuncu hladne vojne izjavil Zbigniew
Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost pri nekdanjem ameriškem
predsedniku Jimmyju Carterju. Zaradi te izjave je začela sovjetska
oblast še bolj goreče preganjati modno oblečene mlade ljudi, ti pa so v
znamenje protesta razvili poseben performans – v svoji najbolj
vpadljivi izvedbi so se poskušali pretihotapiti prav v srce sovjetske
oblasti. Z nesovjetsko estetiko in načinom življenja so se uprli
ideološkemu in kulturnemu zastoju imperija, ki je zapadal v vse večja
protislovja. »Leta 1988 sem na Rdečem trgu videl prve bajkerje. Niso
bili v džinsu, ampak v usnju,« je Buster sarkastičen na račun
ameriškega »političnega mita«, ki je med letoma 1984 in 1987 spodbudil
pravi lov na pripadnike sovjetskih subkultur. »To je bil največji
mladinski festival v zgodovini neposlušnosti. Ta se je odražala skozi
umetnost, glasbo, modo. Bili smo prvi sovjetski državljani, ki smo bili
svobodni,« se spominja mladih let. Takrat je skupaj s somišljeniki
brskal po tržnicah, kjer so prodajali starinska oblačila, broške in
kravate, ki so jih meščani še iz predrevolucionarnih časov hranili v
komodah. Nostalgično modo so dopolnjevali z lastnimi kreacijami in s
svojim videzom razbijali sovjetsko monotonost.
Z nastopom
perestrojke, ki je prinesla reforme sovjetskega gospodarstva, in
politiko glasnosti so ulice Moskve in še bolj živahnega Leningrada
(zdajšnjega Sankt Peterburga), ki je bil tudi središče subkulturnega
gibanja, preplavili bajkerji, metalci, brejkerji, pankerji, rokerji,
rokabiliji, psihobiliji ter njihovi predhodniki »stiljagi«, ki so se v
Sovjetski zvezi pojavili kmalu po koncu druge svetovne vojne. Poslušali
so džez in posnemali ameriške zglede. Sive sovjetske ulice so kar
naenkrat zaživele v novih barvah. »Bili smo romantiki, polni
entuziazma. Želeli smo si sprememb, kar smo poskušali doseči skozi
eksplozijo umetnosti, emocij in romantičnega huliganstva. Ljudje so
preprosto hoteli, da se nekaj spremeni, niso pa vedeli, kaj natančno,«
je Buster odločno zanikal, da so si želeli razpada Sovjetske zveze.
Tudi tisti, ki so dejansko imeli takšen motiv, po njegovem mnenju to
zdaj globoko obžalujejo: »Subkulture so postale nekakšno lepilo, ki je
povezalo vse željne sprememb; umetniško srenjo, v manjši meri pa tudi
inteligenco, ki je nasprotovala politični nesvobodi in zato postala
disidentska.« Prepričan je, da so intelektualci v socializmu uživali
večjo podporo in spoštovanje kot zdaj, »imeli pa so tudi določeno mero
svobode in samizdat, s pomočjo katerega so lahko objavljali vse, kar so
želeli«.
»Po okostenelem Andropovu je prišel Gorbačov, ki nam je
rekel: 'Dali smo vam svobodo. Izkoristite jo!' To je bilo obdobje
velike evforije, upanja in pričakovanja. Nenadoma je bilo vse mogoče.
Po letu 1989 se je zgodilo veliko koncertov, srečanj, potem pa je bilo
kar naenkrat vsega konec. Stari svet je zamenjal novi, v katerem vse
temelji na denarju. To ni to, o čemer smo sanjali,« je Ratnikov opisal
trenutek streznitve. Nekdanji ruski predsednik in zdajšnji premier
Vladimir Putin je razpad Sovjetske zveze označil za »največjo
geopolitično katastrofo 20. stoletja« in po zadnji javnomnenjski
raziskavi centra Wziom mu pritrjuje kar 25 odstotkov ruskih državljanov.
V Moskvo krasno,
prestolnico klobasno!
Gorbačov, ki ga imenujejo tudi grobar Sovjetske zveze, zaradi česar v
domovini ni najbolj priljubljen, je ob obletnici puča priznal, da se je
razpad zgodil tudi zaradi prepoznih demokratičnih in slabo zastavljenih
gospodarskih reform, ki so na koncu pripeljale do velikega pomanjkanja
in posledičnega nezadovoljstva. »Leta 1988 na policah trgovin ni bilo
ničesar. Za prebivalce velesile, kakršna je bila Sovjetska zveza, je
bil velik psihološki šok, da v glavnem mestu ni bilo osnovnih izdelkov
in da so se pred trgovinami vile dolge vrste. Klobase je bilo mogoče
kupiti samo v Moskvi in vsi so se zato zgrinjali sem. Omenjena folklora
je bila zelo ponižujoča. Obstajal je celo pregovor, ki pravi: Moskva je
rdeča prestolnica klobas!,« Buster pomanjkanje označi kot glavnega
krivca za propad sovjetskega imperija. Po njegovem bi se stvari iztekle
drugače, če bi ljudem že v 70. letih omogočili odpiranje malih podjetij
in svobodno menjavo valut, kar bi preprečilo črnoborzijanstvo, zaradi
katerega se je družba vse bolj razslojevala. »Ljudem so govorili, da je
vse dobro, da je treba graditi komunizem, oni pa so gledali naokoli in
videl, da imajo eni več, drugi manj, kar se je pojavilo že v 70. letih.
Na začetku 80. let so v javnost pricurljali tudi veliki korupcijski
škandali v vrstah komunistične nomenklature, kar nas je prav tako
dražilo.«
Z ilegalnim biznisom so se ukvarjali tudi številni
pripadniki subkultur, ki so preprodajali ilegalne glasbene plošče,
izdelane na Madžarskem in v nekdanji Jugoslaviji, od koder so v
Sovjetsko zvezo prihajali tudi bedži priljubljenih glasbenih skupin,
izjemno cenjeni pa so bili tudi jugoslovanska kozmetika, pohištvo in
obutev. Za jugoslovansko so vsi imeli tudi kultno nemško revijo za
mladostnike Bravo, ki je navdihovala številne otroke perestrojke.
»Jugoslavija je bila v očeh sovjetske mladine precej bolj privlačna kot
Sovjetska zveza. Tja so jih pošiljali na dopust in videli so razliko.«
Po Busterju so bili tuja glasba, revije in znanci glavni vir
informacij. Ne glede na to so bili več kot zgolj plagiatorji: »Bilo je
ogromno fantazije in unikatni smo bili v tem, da smo razvijali novi
sovjetski slog. Čeprav smo živeli za železno zaveso, so se vse
subkulture pri nas pojavile sočasno kot v tujini, nekatere pa celo
prej. Naši rokerji na lahkih motorjih so bili leta 1988 videti povsem
enako kot ulični dirkači v Londonu leta 1960, čeprav o njih niso vedeli
nič. Naši so svoj slog oblikovali na podlagi pomanjkanja, londonski na
podlagi izobilja.« Britanski pankerji so se borili proti kapitalizmu,
ruski proti komunistični nomenklaturi, družbeni nepravičnosti in »sivi
uniformiranosti sovjetskega človeka«. Marginalci so se sporazumevali v
svojem slengu, ki ga je sestavljalo precej popačenih tujih besed; Nemce
so imenovali Bundes, Jugoslovane pa Južok.
Glavni pankerji so postali
novi ruski bogataši
Sovjetsko dekadenco je v 90. letih zamenjala dekadenca subkulturnega
gibanja. Nekomformiste so začeli izganjati iz skvotov, na njihovih
mestih pa so zrasle bleščeče poslovne zgradbe. Moskva je izgubila svoj
obraz in pristna komunikacija je izginila, je nostalgičen Buster: »Ne
gre za nostalgijo po Sovjetski zvezi, ampak po odnosih med ljudmi. V
družbi je najpomembnejša komunikacija in zelo slabo je, če ne obstaja.
V Sovjetski zvezi je prevladovala vaška kultura. Sedeli smo v kuhinji
in se pogovarjali. Subkulture so temeljile na ulični komunikaciji, ki
je bila na visoki ravni, kar je bilo za mlade ljudi zelo vabljivo.
Razrednega snobizma ni bilo. Mesta so bila zgrajena tako, da so
intelektualci živeli skupaj z delavci s podeželja. Nihče ni nikomur
ničesar zavidal, kar je bil velik plus, in s tem je povezano veliko
nostalgije.«
Razočaran je nad padanjem kulture bivanja, kar se
je po njegovem zgodilo, ker je veliko Moskovčanov emigriralo v tujino,
v mestu pa se je naselilo veliko emigrantov, zaradi katerih so
domorodci »prisiljeni živeti kot v getu«. Za enega redkih normalnih
prostorov označi moskovski center sodobne umetnosti Vinzavod, kjer
Buster preživi večino časa in kjer je nastal tudi ta pogovor. V njem je
krivdo za degradacijo Moskve pripisal tudi novim ruskim bogatašem:
»Zelo smešna zgodba je povezana z odprtjem prvega butika italijanskega
modnega oblikovalca Giannija Versaceja. Vsi so takoj kupili njegov
jopič malinove barve. Začeli so se oblačiti kot klovni in nosili so
idiotske ure. Bili so kot karikature. Novi ruski bogataši so postali
glavni pankerji, kar smo bili nekoč mi.«
Med novimi ruskimi
bogataši je tudi nekaj njegovih soborcev, večina pa se ni znašla v
novih razmerah. Ob srečanju vzhoda in zahoda so množično umirali zaradi
drog, alkohola in bolezni, kot sta hepatitis in aids, na katere niso
bili pripravljeni. »Bili smo romantiki, novi romantiki. Ko je prišlo do
prerazporeditve lastnine, ki se je zgodila preko kriminalnih združb, so
se mnogi izgubili. Niso se znašli, saj denar v Sovjetski zvezi ni
pomenil nič. Živeli smo kot v sanatoriju, počitniškem domu. Bili smo
naivni sovjetski ljudje. Skrbeli so za nas, nas varovali in ni nam bilo
treba razmišljati. Sovjetska zveza je bila udoben zapor. Ko so odprli
vrata, je nastal kaos. Veliko ljudi se ni znašlo, saj niso bili
adaptirani,« je žrtvam tranzicije v zborniku namenil posebno poglavje.
»Naše srce zahteva spremembe, naše oči zahtevajo spremembe, so v našem
smehu, v naših solzah, utripajo v naših venah,« je preminula ruska
rokovska legenda Viktor Coj prepeval v nič manj kultnem filmu Assa, ki
govori o ljubezni mladega glasbenika in mlade gangsterjeve ljubice. Ta
film in njegova skupina Kino sta postala simbol generacije, ki je
zrasla na krilih perestrojke. O lepšem življenju so sanjarili tudi ob
zvokih skupin, kot so Zvuki Mu, Nautilus Pompilus, E. S. T., Akvarium …
»V 90. letih so hoteli vse skupaj komercializirati in vse je
propadlo. Nihče ni vedel, kaj početi z denarjem. Pravzaprav so se ga
bali, zato se je izgubilo tudi veliko glasbenikov. Nekomformiste je
zelo težko institucionalizirati,« je Buster sodobno Rusijo označil za
diktaturo popularne kulture. Sam ji ni podlegel in trenutno pripravlja
zbornik o sovjetski alternativni modi, o kateri je pred kratkim
pripravil razstavo v moskovskem centru sodobne umetnosti Garage.
Njegova lastnica je Daša Žukova, spremljevalka ruskega naftnega
oligarha Romana Abramoviča. »Bogati Rusi živijo kot Nezemljani. Lahko
si zgradijo svoj otok, vendar jim zato ne bo nič manj dolgčas. Super,
da mu je ostalo vsaj nekaj romantike,« je zadovoljen, da so njihovi
interesi sovpadli. Dodaja, da med njim in Abramovičem ni psiholoških
razlik – oba sta otroka sovjetske dekadence!
|
